Six Sigma

Najprej se opravičujem za daljši molk, ki pa ni posledica kakšnega političnega ali kakršnegakoli drugega pritiska. No, šalo na stran. Vzrok je bil časovni pritisk, saj sem mentorju oddal magistrsko nalogo in urejal še formalnosti v povezavi z društvom za izmenjavo dobrih praks 6-Sigma. V tem času sem se dogovoril tudi za izvedbo internega Six Sigma izobraževanj. Kot kaže trenutna situacija bo šel trend Six Sigma izobraževanja v tej smeri, vsaj kar se tiče Green Belt Trainingov.

Podjetja se nekako z bojaznijo lotevajo vpeljave Six Sigme. A kot kažejo rezultati pri tistih, ki so se zadeve lotili po pravi poti, je ta metodologija zapolnila praznino predvsem pri iskanju notranjih rezerv. Po nekaterih raziskavah večina proizvodnih podjetij deluje v področju 3-4 sigma sposobnosti procesov. Nadalje so odkrili, da znašajo stroški slabe kvalitete (Cost of Poor Quality -COPQ) med 25-40% prometa podjetja. V stroške slabe kvalitete se šteje tako direktne in indirektne stroške povzročene zaradi slabe kvalitete. Dejansko je potrebno precej časa, da jih podjetje sploh zna zmeriti. Nekateri stroški so lahko prepoznavni (izmet, dodelave, itd.) in ti predstavljajo le vrh ledene gore, ki plava nad gladino (približno 10%). A večina od njih, ki so skriti pod površino gladine so dobro skriti v t.i. skritih tovarnah. Tu se ponuja velika priložnost za izboljšanje konkurenčnosti podjetja. Vendar veliko podjetij ne vidi oz. ne zazna te priložnosti. Škoda, da v teh raziskavah ni bilo navedeno kakšni so stroški slabe kvalitete za podjetja, ki imajo sposobnost procesov 1-2 sigma. Po tej raziskavi so ugotovili, da je večina storitvenih podjetij, državnih ustanov in birokratov v tem območju.

Ironija teh podatkov je, da potem država, ki ima po mojem mnenju najslabše procese, spodbuja in pomaga podjetjem izboljšati konkurenčni položaj. Menim, da bi morala biti država vzor podjetjem oz. kot sami radi uporabljajo frazo svetilnik podjetjem. Mislim, da bi z manj birokracije in subvencijami, naredili pomemben prihranek, ki bi omogočil manjše obdavčenje. No, nisem ekonomist, da bi to znal po njihovo dokazati, a to je moje mišljenje. O teh subvencijah pa itak krožijo informacije, da jih večinoma vedno dobijo ista podjetja, ki jih država favorizira. Podobna zgodba je tudi na področju metodologij. Prejšnja vlada z gospodarsko ministrico je favorizirala japonsko metodologijo 20 ključev. In kaj se sedaj, ko ni več denarne pomoči dogaja z njo? Koliko podjetij se še odloči zanjo? Sedaj se precej govori o evropski poslovni odličnosti (EFQM) in tudi tu država finančno pomaga. Seveda veliko podjetij v prvi vrsti vidi finančna sredstva. Na žalost! Običajno ta sredstva porabijo za svetovalne službe, ki jim da država licenco. In to je to. Tokokrog (finančni) je tako sklenjen.

Podjetja morajo sama spoznati potrebo po vpeljavi metodologije. Samo mora ugotoviti katera metodologija je za njih najbolj primerna in uporabna. Na to vpliva precej dejavnikov, ki jih ne bi smeli spregledati. Podjetja morajo spoznati tudi, da je v znanje potrebno nekaj vložiti. Vendar se ta vložek ob pravilnem pristopu zelo hitro povrne. Tako npr. Black Belt izobraževanje stane v Sloveniji 7.500 €, kar je precej manj kot v Nemčiji ali Angliji, vendar se še vedno sliši to ogromno denarja. Ta vložek se povrne z večkratnikom že s prvim zaključenim projektom, saj naj bi prihranek enega Six Sigma projekta znašal od 50.000€ naprej. Ob zaključku takšnega projekta je potrebno ustrezno nagraditi cel tim, ki je pridelal takšen prihranek in kmalu bo zaključenih še več takšnih projektov. Brez muje se še čevelj ne obuje!

Se beremo naslednji teden!