Six Sigma

Spet ja napočil čas, da kaj napišem. Veliko časa preživim na cestah in v avtu. Danes bom navedel nekaj mojih opažanj s katerimi se srečujem vsakodnevno. Dejansko smo Slovenci zelo agresiven narod, a na žalost večinoma le v avtomobilih.

Pred časom je bilo veliko govora o označbah gradbišč na avtocestah. Z ocenami "strokovnjakov" se popolnoma strinjam. Ko se človek pelje iz Ljubljane proti primorski, ga preseneti obvestilo "delo na cesti". Na tabli piše tudi 14 km. To ne pomeni, da poteka delo na 14 kilometrskem odseku, ampak da to delo poteka čez 14 kilometrov pri Vrhniki. Večina voznikov pri tem obvestilu zavre in vozi previdno, a dela na cesti nikjer. Potem plačajo cestnino, pritisnejo na plin in kar naenkrat pride to delo na cesti, ki je dobilo zelo slabe ocene s strani neodvisnih strokovnjakov. Dejansko predstavljajo nove in stare oznake na cestišču problem. To potrdi večina voznikov. Vendar ob prilagoditvi hitrosti na predpisanih 100, 80 in 60 km/h to ni več tako hud problem. Seveda pri divjanju preko 100 km/h nastopajo težave. Prav zanima me, če so tudi ti strokovnjaki merili s kolikšno hitrostjo drvimo Slovenci po gradbiščih na avtocesti. Saj ne da bi branil DARS, ker mi niso niti malo pri srcu, a dejansko bi morali vozniki najprej pomesti pred svojim pragom. Po mojih opažanjih manj kot 5% voznikov upošteva omejitve hitrosti na odsekih z delom na cesti. Podobna slika je tudi pri cestninskih postajah. Tudi sam ne sodim v tistih 5%, ki te omejitve upoštevajo, saj vozim na teh odsekih 10-20 km/h več od omejitve. Hitrost prilagodim odsekom po izkušnjah in menim, da s tem ne ogrožam nikogar. Glavni problem predstavljajo divjaki, ki na teh odsekih vozijo še preko omejitve za avtocesto.

Druga zelo moteča skupina so divjaki po mestnih ulicah, ki ne vidijo dva ali več semaforjev naprej. Tiščijo na gas in potem silovito zavirajo pred semaforjem z rdečo lučjo. Potem se prižge rumena in zelena luč in spet gas. Ta zgodba se ponavlja od semaforja do semaforja in vmes je potrebno še 3-4x zamenjati pas vožnje. Še posebno zanimivo je, da to divjanje nič ne prinese, saj ponavadi te divjake ujameš ali še huje prehitiš s pametno vožnjo pri semaforju, ko se prižge zelena luč na semaforju. Potem so še bolj razjarjeni in še bolj pritisnejo na gas ter še večkrat zamenjajo vozni pas. A žal takšni osli morajo iti večkrat na led in se še nič ne naučijo.

Tretja skupina bi lahko rešila proračunske težave naše ljube nenasitne države. Če bi ustavil vsakega voznika, ki med vožnjo uporablja mobitel in mu zaračunal kazen bi postal zelo kmalu milijonar. Na Švedskem so naredili raziskavo kako vpliva telefoniranje med vožnjo na voznikove sposobnosti. Rezultati so bili enaki, kot pri 0,5 promila alkohola v nadihanem zraku. Škoda, da se temu potencialu nobeden ne posveti. Pa ne samo z denarnega vidika. Veliko bolj pomembno bi bilo to za varnost, saj tisti, ki telefonirajo ne ogrožajo samo sebe. Povzročajo predvsem jezo voznikov, ki vozijo za njimi in le tem se včasih utrga. Ponavadi sledijo težave.

Če bi Slovenci vso agresivnost, ki jo premoremo v avtomobilu, preusmerili v inovativnost in razvoj potem bi se nam veliko lepše godilo na raznih lestvicah konkurenčnosti in razvitosti. A žal so v Sloveniji vrednote napačno razvrščene na prioritetni lestvici. Saj ni tako hudo, pa ostanem nam še tolažba da bo slej ko prej bolje (saj slabše skoraj ne more biti).

Lep pozdrav do naslednjič!